Ne tak davno na maramorošskoj verchoviňi odin bohač — lichvar, staryj Herško, radovalsj duže dobroj doľi v odnom russkom seľi, bo russkii na vse do neho prichodili. Tam všitko propivali, tam brali na borg tengericu, muku, sukno, bočkory i druhii riči — žačto nadolžilisja, a Herško vse boľše russkich telekov za dolhi zabral, a rusiny stali jeho dolžnikami.

Ta stalsja i Hric Čopik dolžnikom Herška, obrobľal zemľi, kotory ne byli jeho, obrobľal ich na pol i pomahal Herškovi gazdovali. No zato Hric ne upal v otčajanije, molilsja Bohu i prosil jakbysja osvoboditi iz pod jarma Herška.

Raz tak dumajuči šol na poloninu sam i hdes vstritilsja s odnim bidnym starikom, kotoryj zvidovalsja Hrica, že pročto jesť takij zastarannyj i zadumannyj? Hric poklonilsja neznakomomu starcu i skazal svoju nevoľu. Staryj požaľil Hrica i posjah v pazuchu i vyťah dvi tajstry i dal ich Hricovi, kažuči: “Na beri obi dvi tajstry. Iz sich jedna tja nasytit, a druha tja ot zloho oboronit!”

Toje kažuči starik iščez, ot čeho Hric nastrašilsja, no dvi tajstry vo svoju torbu zaprjatal i išol daľše dumajuči, čto to za starik byl i či pravdu jemu kazal?

Tu uže poludne. Sil Hric pod odno derevo i choče jisti. Vidit že odin jeho znakomyj približajetsja k nemu, čemu Hric poradovalsja, čto ne bude samyj spočivati taj i dačto pojisti.

— Dobryj deň sosido Hricu!

— Daj Bože dobre, sosido Havrilo! Sidajte tu v choloďi pod siju smereku, i otpočneme sebi malo, ba i dačto pojime.

Taď i sam toto dumaju; izmahajusja vas dohnati, no pošliste jak viter. Slava Bohu, čto ješče dobrym zdoroyjem chvalitesja.

— Taď toľko mojeho ščastja, čto jem zdorov, slava Bohu; taď sosido čestnyj, a kto by robil na Herška, i na jeho ďiti, jesli by my ješče ne byli zdorovy?

— Pravdu kážete Hricu, no darmo; takoje to teper ščastje russkich.

Pered jidžinjem nahadalsja Hric za dvi tajstry i kaže: “No čestnyj soside, ja dnes iz jakim to čudnym starym čelovikom stritilsja, kotoryj prosilsja ot mene za život russkich. Ja jemu vse rozskazal, a on vyťah izza pazuchi toty dvi tajstry i kazal, čto iz odnoj budu mati čto jisti, a druha mja bude ot zloho boroniti.

— No toto jakijs dureň byl, — kažet Havrilo, — taď tiji tajstry ješče i porožňi suť; veržte ich het, bo môže byti i navoroženy.

Hric majže i posluchal i malo čto ne verh tajstry, no prišlo jemu na hadku poprobovati, a môže i pravda čto starik kazal. I on podumal sebi, anu poprobuju. Postelil on ručnik na zemľu i poklal tajstru i káže: “Tajstro, daj nam tu jisti i piti koľko treba!”

Tohda iz tajstry načalo sypatisja: kolači, pečenja, maslo, v skľankach vino i druhi pitija, kromi palenki. Hric i Havrilo duže nastrašilisja, že čto to za čudo. Kaže Havrilo: “No vy Hricu ščastlivyj čelovik: taja tajstra boľše stojit jak cilyj majetok vašeho Herška. Vy ot teper i robiti ne musite, liš jisti taj piti.”

Hric s veselym licem prišol do domu k svojej supruhi Oleňi i k ďitjam i kaze: “Solodka Olenko, my ščastlivy taj i naši ďiti!”

— Oj ščastlivy — káže Olena — ledva Herško dal tengerici aby bylo čto zmoloti. Kaže čto ne hoden nam boľše davati.

No uže ot teper ne budeš brati ot neho ničoho. Ehe tu je — I vyťah Hric tajstru i klade na stol.

— No tu maješ — kaže Olena — porožňu tajstru! Budeš chiba s neju choditi i žebrati!

— Hovori duma — kaže Hric. — Anu steli stôl! — Olena povinujetsja.

— No teper smotri! “I Hric počinajet do tajstry hovoriti, aby dala koľko im potrebno jisti i piti. I na udivlenije Oleny i ďitej, to stalosja. Olena malo ne ostolbeňila i počala blahodariti Boha za take čudo.

Skoro rozneslasja visť v seľi za toje čudo, a dočulsja i Herško, taj prišol do Hrica i kaže: “Hersti Hricu! Ja čulo čto u tebe je tajstry, ta tebi uže ani robiti ne treba. Anu pokaži mi toty tajstry.”

Hric sohlasilsja ukazati čudo i zajaviti Heršku, čto ot dnes ne bude jeho dolžnikom. Jak uviďil Herško, čto vsjakoje jidlo i pitja syplesja iz tajstry, to začudovalsja i kaže i “Hricu, prodaj ty meňi toty tajstry, ja ti dam čto chočeš!”

Hric podumal sebi čto ješče maje i druhu tajstru taj kaže: ‘Podumaju sebi Heršku i môže prodam, ale toľko tak, čto vypustiš vsi toty zemľi, čtos ot mene i ot druhich russkich ľudej zabral darmo, i tohda dam ti tajstru.

— No ty mnoho by choťilo Hricu — kaže Herško; — ja dam ti nazad, čto byli tvoji zemli, taj ješče tyjač koron.

— A to malo, kaže Hric — poraď sja tak jak ja kazal.

Herško skoro pošol do domu i kaže do svojej ženy.

— Hersti Sury baby u našoho Hrica taki suť tajstry čto koli mu kaže: daj nam jisti, piti koľko treba, to iz tajstry same ľize pečenje, mjaso, syr, ba i skľanki s vinom, pivom. To čudo! No on choťilo by prodati nam, no prosit aby ja vypustilo vsi russkii zemľi, čto ja za dolh zabralo, taj i jeho grunt, a to za mnoho!

— Ty durne moj Heršilo; ta jesli toty tajstry dajut koľko treba jisti, taj piti, ta tohdy načto by nam zemľi? My by sebi žilo jak v raju i klikali bysme na hostiny pany, rabiny i my by na cilyj svit byli slavny, hersti Heršilo!

— Pravdy maješ moj ľubec Sury baby! Ja toto zrobľu i vozmu ot Hrica tajstry.

Skoro posol Herško do Hrica i učinili tokmu. Vypustil Herško vsim russkim zemľi, kotory ot nich zabral, taj i Hricovy, ta ješče hroši skoľko Hric zachoťil dal jemu. Žena Hrica ťažko pristala na tokmu, no dumajuči, čto ješče odnu tajstru majut, ta naj bude. Herško s radostiju poňis tajstru do domu i skoro poklal na stol i prosit aby dala jisti i piti. I čudo! Iz tajstry vse, čto treba vyšlo. Súra i ich ďiti duže ťim poradovalisja.

Kaže Hric svojej Oleňi: “Ta jesli druha tajstra ne bude dayati jisti i piti, to choťa dobri, čto dostalisme nazad svoji zemľi, ta i druhii naši russkii braťa. Ale poprobujme i totu druhu tajstru”.

Olena postelila stol. Hric vyňal iz lady tajstru, poklal ju na stol i načal prositi, aby dala jisti i piti koľko treba. No čudo! Otrazu iz tajstry ne to, čto jidlo i pit j a vychodilo, ale odna žeľizna kuľa vychvatilasja i načala skakati i pekati Hrica, Olenu i ďitej. Vsi stali kričati, no Hric skoro kriknul: “Kuľo, ľiz nazad u tajstru!” Tohda kuľa skoro nazad vľizla v tajstru.

— No Hricu — kaže Olena — buď rozumnyj, idi do Herška i jakos mudro obmiňaj tajstru, bo i tak suť odnakii

— Pravdu maješ mila Oleno; dumaju, čto toje podaritsja.

Herško hotovit veliku hostinu. Dal zaklikati iz Poľši velikich rabinov ta i svitskich panov na odnu subbotu, bo choťil preukazati svoju slavu s tajstroju. No pered ťim v pjatnicu Hric pošol do Herška, jak by obmiňati tajstru. Zachodit do palaty Herška, a v komnaťi nikoho ne jesť. Herško i Sura byli hdes na dvori. Poobziralsja Hric po komnaťi, a tajstra visit na klinku. Tohda on skoro ju obmiňal i pospišil na von. Vychodit, a Herško na dvori.

— Zdorov Heršku, — káže do neho Hric.

— Daj Bože — otvičajet Herško.

— A čto, či udalisja tajstry? — prositsja daľše Hric.

Udalisja — kaže Herško. Posľi toho čtos malo pohovorili i Hric pošol do domu.

Prichoďat v kočach rabiny, taj bohaty židy, a v subbotu poprichodili vsi prizvanny pany na veliku hostinu. V pjatnicu večerom Herško i Súra ne chosnovali tajstru, bo choťili v subbotu pered vsimi preukazati velikoje čudo, ta i slavu.

Na poludne postelili stol. Židove poprichodili iz božnici v oblačenijach i subbotnych kučmach. Sidajut oni za stol a i pany v druhoj komnaťi čekajut obida. Herško toržestvenno vynosit tajstru i pokažuje rabinam, jaku čudnu tajstru maje, kotoru jemu dal Jehova, čto iz tajstry koli jemu zachočetsja, to vyľizajut vsjakii stravy i pitja. Rabiny i židy vsi povstavali i načali svoj molitvennyj spiv pered obidom. Tohda Herško podňal tajstru i spivaje na holos: “Čujes tajstre, davaj nam dnes koľko treba jisti, piti; nam košer, a tam panam trejf.”

No, o čudo! Jak vychvatitsja iz tajstry žeľizna kuľa, i jak ne počne trepati v čelo, po plečach každoho hde popalo. Buch, Herška v holovu, a Suru v zuby! I rabinov ta i panov! Židy načali kričati, jojčati, skakati, čerez okna vyskakovati, ta i pod posteľ prjatatisja, ibo kuľa nemiloserdno trepala každoho. Čuti bylo, jak v Herškovom domi jeho hosťi nič ne kričali, toľko; “Gevalt, ratujte!

— Heršku — kričit odin rabin — již sebi sam totu tajstru, čtoby jes sja zadavil neju. To taku hostinu nam tu prihotovil, aby my bez holovy uťikali?

— Aj vaj! Moje liber Súry, moji ďiti! — kričit na raty Herško.

Počul tot krik i Hric, taj pribih skoro i krikne: “Kuľo, ľiz nazad y tajstru!”

No hosťi uže s provalennymi holovami pouťikali. Herško umoľal Hrica aby vzjal sebi nazad tuju tajstru i čtoby jemu otdal jeho zemľi nazad. No Hric na toje ne choťil pristati, no kazal, čto zemľi i tak byli našich russkich ľudej, a tajstra s kuleju to byla kara Boža na neho.

Kažut že Herško ješče i dnes možno viďiti jak po Verchoviňi chodit žebrajuči, a Hric i jeho tovariši naučilisja ľipše dozerati svoj majetok i takim sposobom blahodenstvujut.

Milyj brate russkij! Iz sej skazki možeš porozumiti, čto každýj čelovik maje dvi tajstry, to jesť jeho dvi ruki; kotorymi zarobľajet sebi neprestanno na jidlo i na pitije; no simi samymi rukami može oboroňatisja i ot napadenij vorohov.

Taja kuľa značit naša kara jaka postihajet nas jesli my ďilimesja i ňit meždu nami nijakoj organizovannosti. Da budet taja skazka naukoju dľa nas; čtoby my vsi išli za dobroju poradoju milovali to čto jesť našeje i až tohda i k nam poverne blahobyt i laska Božaja.