Jesť u nas, vo Vladimiri, staryj, osnovannyj vika tomu nazad Kňachinin monastyr' nad ričkoju Počajnoj, imňa kotoroj tak jasno napominajet suzdaľcam o staroj rodiňi ich, kijevskoj Rusi. . . V starom sobori monastyrja chraňatsja mošči sv., jesli ne myľusja, Avraamija, no sredi sviduščich v rodnoj straňi ľudej chodil vsehda slušok, čto pokoitsja tut sovsim ne svjatyj, a jaki-to kazanskij kupee, ne to tatarin, ne to židovin. Sluchi tii, jak vsehda, na virujuščich ne proizvodili ni malijšaho vpečatlinija i k ruki svjatiteľa ťahnulisja vsehda so vsich storon mnohija tysjači bohomoľcev. . .

V načali revoľucii ja duže poľubil choditi v Kňahinin monastyr’: tak dobri bylo otdochnuti pod jeho starymi stinami, v obstanovki staroj Rusi, ot vseho toho gazetnoho i mitingovoho cigaňstva, ot červenych flahov, ot hrjazi i rozvala vsej žizni. Bylo tak sladko sluchati v tichom mercanii svičej i lampad čudnoje pinije ďivičjaho chora, vnimati proniknovennym, často krasivym molitvam, byla sladka taja podčerknutaja revoľucijej ťišina obiteli, i dym kadiľnyj i stroho siľnyja ženskija figury v černvch odeždach. . . No vseho solodše bylo viďiti sestru Margaritu, strojnuju, hibkuju, prekrasnuju, anheľskij holos kotoroj tak naradno i teplo zvučal v prekrasnom chori.

Mati ihumenija zamitila moje userdije v posiščenijach staroj obiteli i smirenno otmičala svoje udovoľstvije po povodu toho. Ona byla, jak i moja mater, iz krestjanok s. Čerkutina, rodiny znamenitaho Speranskaho, i to ješče boľše zbližalo nas. V načali služby ona vsehda ostorožno kosila svojim vzhľadom nazad i jesli viďila, čto ja uže prišel, šeptala niskoľko slov svojej toneňkoj kelejnici i ta, sklonivšisja nizko pered matuškoj ihumenjej, skoro nesla mňi pod nohi maleňkij pokrovčik. Pri vsem svojem smirenii ja ne moh ne čuvstvovati sebe pred treuhoľnym okom Hospoda Boha, stroho smotrivšim na nas s carskich dverej, v ňikotorom rodi izbrannikom, ibo ľudi prostoho zvanija molilisja bez pokrovčikov, prosto na starych, istertych nohami pokoľinij cholodnych kamennych plitach. . .

A ja s mojeho pokrovčika molilsja—sestri Margariťi. Nijakich uvhryzenij sovisti po povodu toho mojeho okazanstva ni tohda ni teper’ ja ne čuvstvuju, ibo vsja krasota žizni ot Hospoda i, jesli my možeme bez boľšoho neterpinija ťahnuti lamku našej žizni žemčužinam krasoty. Svjatyje otcy uvirujut, čto toty žemčužinki ot iskusiteľadijavola. Ja nikohda ne moli poviriti, čto Boh sotvoril unynije, bezobrazije, slezy, a dijavol radosť i krasotu. Prosto svjatyje otcy pomylilisja v tom ďili i nahorodili všelijakoho vzdora. . . Takoj nesomňinuoj žemčužinkoj byla i krasavica. Ja. ne znal o nej rišiteľno ničeho i samoje imja jeja uznal soveršenno slučajno: ja pil čaj s keksami v ihumenji v neďiľu posli pozdnoj služby, i nam vmisto vnezapno zabolivšej kelejnicy prisluživala sestra Maragarita. . .

Dijavol silen, skazali by svjatyje otcy,—žizň nepobidima, skažu ja: jakim to čutijem sestra Margarita uhadala o moich vostoržennych poklonenijach jej i inohda iz-za černych mantij i klobukov chora mene na odno korotkoje mnohovenije obžihali jeja holubyja molnii,— obožhut o totčas že sprjačutsja za zavisy spuščennych strilčatych risnic. Malo toho, čto ja uznal, čto jazyčeskije molenija moji zamičeny Margaritoj, ja zamitil, čto oni ne neprijatny jej. I toho malo: skoro ja uznal, čto oni stali jej potrebnostju. . . Raz na mojem obyčnom misti, za kreslom ihumenji, stala jakaja to mnohočislennaja kupečeskaja semja, i ja ne bez nikotoraho umysla stal s pravoj storony chrama. Ja byl sčastliv uviďiti, jak holubyje vesnije oči ne raz neterpelivo, ukradkoj obižali moľašéichsja i, vdruh uviďiv mene, radostno vspychnuli. No v tože mhnovenije Margarita spochvatilasja i opustila ne toľko kruževnyje zavisy risnic, no daže i vsju tuju miluju izjaščnuju holovku svoju v černoj barchatnoj skufeječki. . . Poimav na poleti miluju tajnu divičej duši, ja vozlikoval tichoj radostju. Meždu nami byli bezdny jeja obitov i vsjakich druhich zemnych uz, no kto žil tak, jak ja, smilo i svobodno, tot duže dobri znajet, čto ňit bezdn, čerez kotoryja nevozmožno bylo by perekinuti svitlaho mosta radosti. . . Jesť hrubyje ľudi—i k sožaliniju, tich obezjan mnoho—kotoryja viďat vysšija radosti ľubvi toľko v obladaniji, to duže žalkije ľudi. No ne prav i poet, skazavsij:

Choroši toľko pervyja zori ľubvi,
Toľko pervyja robkija vstriči. . .

Jak nevozmožno skazati, čto v simfonii jedna stranica lipše druhoj, tak i v simfonii ľubvi vse jedinakovo doroho, aľfa i omeha, načalo i konec.

Revoľucija nastala v jarosti i bezsmyslici. Narostal životnyj užas pered tim, čto možet naďilati čelovik, syn Božij. Obščestvennaja žizň razvaľuvalasja, jak hnijušcij trup. Moľaščichsja v starom monastyri stanovilosja vse meňše i meňše. I raz mati ihumenija pošli služby otozvala mene v storonu, i so slezami na očach, trjasuščimisja sinimi hubami prohovorila:

— U mene k vam boťšaja pros'ba. U nas nit boľše vina dľa sv. pričastija. Vsi naši chodatajstva o tom vstričajut toľko hrubyj smich i izďivateľstva novych vlastitelej. Možet byti, vy mohli by pochlopotati. . . dostali. . . choť maleňkof. . . Inače nam nevozmožno budet soveršati božestvennuju liturhiju. . .

— Ja sdilaju vse, čto možu, matuška, — skazal ja.

Ona nizko, so slezami poklonilasja mňi:

— Spasi vas. Hospodi. . .

Ja totčas že načal chlopoty, no srazu že natknulsja na stinu bezsmyslennoj žestokosti. Ja tajno poslal svojeho čelovika v Moskvu na poiski, a v neďiľu ja pošel, jak vsehda, v staryj monastyr' molitisja svitlomu vidiniju Margarity, žemčužinki, upavšej na našu bidnuju žemľu s parčevoj rizv Hospodnej. V duši mojej—točno ja byl junoša! . . . uže zaševelilisja somňinija: ona i ne zamicajet mene—-vse, čto bylo, to toľko ihra voobraženija. . . I toje bylo mučiteľno. . . Ona byla blidna, ticho-pečaľna i sovsim ne podnimala očej. I vot sredi bohosluženija ona pošla vdruh s odnoj staroj monachinej po duže ridkim uže rjadam (v suščnosti, i rjadov to uže ne bylo nijakich) moľaščichsja s bľudom za sborom požertvovanij. Molaščijesja, vzbychaja, klali podlyja zababranyja assignacii revoľucii, na kotorych byli jasno vypisany velikija cifry, no kotoryja ne stojali, v suščnosti, ničeho. Ostanovjasja nedaleko ot mene, Margarita podňala vdruh prosto v lice mňi svoji divnyje, čystyje holubyje oči, v kotorych bylo i somninije, i strach, i velikij voproa: da pravda li to, čto stalosja? Miluju mučili ti že somninija, čto i mene! . . . V mojem vzhľadi ona mohla pročitati toľko odno: bezmirnyj vostorh, pečaľ, čto ona ot mene tak daleko, i strach za neja, tak jak červenaja burja sviripila vse bolše i boľše. . . Ona perestrašeno opustila risnicy—porazumila! . . . i tak išla sredi žalkich bohomoľcev vse bliže i bliže ko mňi, sobiraja podlyja zababrannyja paperi s velikimi ciframi. Ja zatailsja dušoj: neuželi taja mimoletnaja blizosť ne dasť ničeho?! . . . I vot ona sovsim blizko. Teplo vzvolnovan milyj anheľskij lik, Risnicy opuščeny na čut porozovivšija ličku. I kohda ja položil na bľudo svoje prinošenije, ona nizko sklonilasja predo mnoj, vyprostilasja i—upuščennyja risniey jeja vdruh tichoňko zadrožali. I toje trepetanije risnic bylo siľnije vsjakich slov: im molča ona skazala mňi vse, skazala to zavitnoje maleňkoje slovo, kotoroje tak voľšehno otkryvajet vrata carstvija nebesnaho ješče na žemli. . .

V tot že deň ohromnaja červenaja volna revoľucii obrušilasja na staruju obiteľ: pjanaja orda s červenymi zvizdami na smjatych furažkach prijichala vskryti mošči sv. Avraamija, obličati vsenárodno velikij vikovyj obman. Narod suzdaľskij vzvolnovanno žalil ves’ staryj monastyr’. Ne sniniaja kurtuzov, s papiroskami v zubach boľseviki razvjazno vošli v staryj chram i nemedlenno pristupili k ďilu: oni vskryli ťaželuju serebrjanuju raku i pokazali vsim, smijasja, čto v nej ležat toľko kuski istlivšej odeždy i želtyja kosti. . .

Uznav o naleti, ja brosilsja v monastyr'. I vdruh mňi na vstriču hrjanul toržestvujuščij krasnyj zvon, jak na paschi. V tolpach narodnych—vostorh i likovanije.

Čto stalosja? — kriknul ja pod rev zvonov staromu Fomiču, nočnomu storožu.

Tot ves’ v slezach, radostno krestilsja.

— Čudo-to, čudo-to jakoje! . . . — šamkal on. — Hospodi, radosť-to jakaja! . . .

Da v čim ďilo, starikt. . .

Nu, prijichali tii podlecy, izverhi v monastyr’, — vytiraja radostnyja slezy, načal Fomič, — i sejčas že schvatilisja za mosči. Otkryli to raku-to. . . — holos jeho opjat stal peresikatisja i slezy obiľňije poľalisja po morščinistym licam. — I vdruh. . . i vdruh čudo Hospodne na očach u vsich soveršilosja: svjatyja mošči uhodnika ušli na očach u vsich na dvisti verst v hlub zemli, a pod tabašnyja mordy Hospod podsunul—sobačija kosti: na, podavisja, sobačaja duša! . . . I jak narod vozradovalsja. . . Sejčas že kotoryje na zvonicu brosilisja i—slyšis zvon? . . . Rovno vot v svitiyj deň! Slava Tebi, Hospodi, pokazavšemu nam svit! . . .

Ja brosilsja v monastyr’: čto s Margaritoj? . . . No u vrat dva vychresty. . . prehradili mňi dorohu ržavymi vintovkarai (gverami) : — propusk, tovarišc! Ja otošel, no pokinuti bilych stin monastyrja ja ne moh. Iz-za nich neslisja vremenami hrubyje kriki i smich boľševikov—Serdee oblivalosja kroviju. . .

Žemľa zazolotilasja uže večernim laskajuščim svitom, koli vdruh za stinami poslyšalsja holosnyj plač ženščin i ruhateľstva boľševikov. Ješče nemnoho i iz vorot monastyrja pokazalosja šestvije Okružennyja krasnoarmejcami, nestrojnoj tolpoj vyšli blidnyja monachiňi vo hlavi so svojej staroj ihumenijej. Lico staruchi bylo izorudovano velikim krovopodtekom i iz-pod sbivšahosja na-bok klobuka vybivalisja korotkije sivyje volosy. Rjadom s nej išla s bilym ot hňiva ličkom jej toneňkaja kelejnica, a szadi, sredi perestrašennych monachiň—bľidnaja, prelestnaja Margarita. Ona ne vid’ila ni mene ni čtoby to ni bylo druholto: ona smotrila v nebo, jak by ožidaja ot neho čudo. Solnce udarilo v lice monachiňam i zaľalo ich svojim zachodnym svitom. I vdruh Margarita svojim nezemnym holosom zaspivala moj ľubimyj večernij himn : “Svite tichij svjatija slavy. . . “ I srazu podchvatil chor černych ženščin: “Otca nebesnaho svjataho, blažennaho. . .“ Krasnoarmejcy otvitili dikim svistom i uľuľukanijem, no ridkije prochožije snimali šapki. “Prišedše na zapad solnca, vidivše svit večernij, pojem. . . ” Ja ne moh otorvati očej ot ľubimoj. . .

No vot i Roždestvenskij monastyr’: tut pomiščalasja čeka. Ješče niskoľko mnohovenij i monachini s toržestvennym pinijem skrylisja za ťaželymi vorotami. . . Nesmotrja na vsi moi chlopoty, ja ne moh najti ni malijšaho slida Margarity: krovavyj potop srazu zachlestmil jej—navsehda. . . I kohda izridka vstajet peredo mnoj taja milaja ťiň s jeja divnými, perestrašenno sprašivajuščimi mene očami, v duši mojej načinajet zvučali večernij himn: “Svite tichij svjatyja slavy. . .“